Taksist nas po nekaj klicih pripelje do Hotel Indigo. Obetajoč vhod, nato pa sledi razočaranje. Hotel nedokončan. Lokacija tik ob železniški, na drugo stran glavne precej prometne ceste. Saj ne da je daleč do obale, pa vseeno, ni to to kar sva si predstavljala. Del ki pa je dokončan, kjer so tudi sobe pa izredno lep. Ok, ostaneva. Zvečer seveda takoj preveriva slike in review, če sva kaj spregledala. Nisva, kao sami dobri review in slike samo ponoči. Lokacija ni točno (nalašč ali ponesreči) označena. Na povezavi zgoraj je točna lokacija. Na googlu sicer stavbe še ni videti, ampak tam je.
Soba lepa, klima je, čisto je, ostanemo.
Odpravimo se na plažo, komaj pridemo čez. Vse je namreč pozidano in privat, tako da obvezno moraš čez en lokal, hotel, če hočeš pridet na plažo. Naš Migec, ki to trenutno ni, je spet slab. Veliki bratec verjetno čuti najino zaskrbljenost, tudi on je namreč ves potrt. Bolj na hitro pojemo in se odpravimo v “hotel”. Spet 39 vročine. Dobi vse svoje sirupke. Ponoči nič bolje, zato v nedeljo dopoldne najdeva tuk-tuk in medical clinic v Unawatuna. Malo se pogovarjamo, shecava jih, da mu vzamejo kri. Namreč oni bi takoj spet antibiotike. Izvidi za kri bodo zvečer. Naj bi naju oni poklicali. Kliceva 1x, nič. Drugič, okoli pol osmih, pa končno izveva, da je virus in ne bakterija. Ampak on še kar vročina. Če bo ponoči slab, zjutraj dobi antibiotike. Ta zdravnik je kar imel ceno. 8.600Lkr, z zdravili. Seveda vzameva račun in upava, da bo zavarovalnica Sava povrnila, če že plačujemo turistična zavarovanja.
No, in antibiotike je dobil… Ker je bil zjutraj ok, se spet odpravimo okoli. Gledat turtule farm. Zanimivo. Še bolje bi bilo it zvečer, ker jih nosijo v morje nazaj. Če imate večje otroke, se verjetno splača.
Med opoldanskim spancem se na obali kar vrnemo v sobo. Včasih se midva zaleževa. Prebirava po netu od otroških bolezni in ugotoviva, da je naš Migec dobil najverjetneje 6.bolezen. Namreč pojavile so se mu male pikice, vročine ni več. Skratka simptomi točno kot v opisu.
Dallawela beach: tukaj smo namreč točno nastanjeni. Nič posebnega. En del obale je sicer nekako skrit pred valovi in je tam res mirno morje, vse ostalo ni za kopat niti za odrasle. Je pa spet raj za surfanje, potapljače, snorklanje… Ponudba teh storitev je kar zanimiva, pa tudi cenovno ne ravno ugodna (moje mnenje). Ura potapljanja je 35USD.
Mala dva sta sedaj ok, Migec sicer kašlja, veliki bratec pa se je končno malo razživel. Verjetno tudi zato, ker je nama popustila napetost.
Odpravili smo se s tuk-tuk v Galle Fort 600lkr (cca 9km). Majhni stari del mesta, kot nekakšna mala toskanska vas. Res je luštna.
Vse skupaj za obzidjem, na velikem rtu. Ni veliko prometa, ker večinoma hodijo peš. Nazaj se odpravimo najprej do Unawatuna beach, kamor smo šli jest. Tuk-tuk je hotel imeti 600lkr, peljali smo se nato za 350.
Unawatuna beach je zelo zanimiva. Od glavne ceste pelje ulica, cca 2km, kjer je ogromno nastanitev, lokalov, trgovin, vse do plaže oz ob njej. Edino relativno zelo prometna s tuk-tuk in motorji. Je treba bit kar previden. Plaža široka, sicer tako kot povsod brez sence. Seveda lahko rentaš ležalnik in sončnik. Na tej ulici tudi ogromno taxi prevozov, kjer smo se tudi dogovorili za prevoz do letališča, 8.500lkr. Kar težko je bilo, vsi so želeli 10k. Naj bi imeli neko združenje in poenotene cene… Čeprav v Galle Fort pa bi ga dobila za 9k, kar je tudi oglaševana cena tam. Verjetno dogovori na lokalni skupnosti. Na zadnji večer smo na tej Unawatuna beach v full moon resort jedli rakce. 0,5kg jastoga in 0,5 kg velikih prawnov, pa priloge, pijača in še ena govedina kot glavna jed, je bilo 11k lkr. V primerjavi z Indonezijo 30% dražje. Bilo je pa zelo dobro. Veliki bratec je samo lomastil, sem mu komaj sproti luščil 😉
Ko je bil naš Migec bolan, sva imela srečo, da je še dojila. Namreč takrat ni hotel nič jesti, in je tako vsaj nekaj dobil z mlekom. Res je bil veliko na joški, ampak kaj kmalu sva ugotovila, da je bilo dobro za vse. Prvič je zares jedel po 7 dneh od kar je bil bolan, ko sva nekje dobila avokado in banano, zmiksamo. In potem čez dva dni, ko smo bili na letališču za domov. Takrat svojo normalno porcijo večerne kašice.
Res nama ni čisto jasno, kaj bi bilo, če ne bi jedel na joški. Šele ko sta bila zadnje 4 dni zdrava, sva ugotovila, kako sva bila prej živčna. Res te malo stisne pri srcu, stran od vseh poznanih zdravil in zdravnikov.
