V Mirissa na jugu Šri lanke smo panirali 5 dni uživancije, imeli smo pa pet napornih bolnih dni… Uživamo po malo. Migec je bil v petek bolje, zbudil brez vročine in tudi bil čez dan brez. Sva si že oddahnila. Si rekla zdej pa bo še malo dopusta. Vsa zdravila so sirupi. Ko mu ga dava, ga steče pol mimo, malo pa mu ga uspe se špukniti nazaj ven. Na koncu ne veš ali je sploh kaj dobil. Komaj najdemo eno trgovinico s spominki kjer smo seveda kupili slončka. Pri safariju je bil 3.000lkr, tukaj 2.500lkr. Da bosta mala imela za spomin na šri lanko. Zadnji dan, oz noč. Migec spet nakuha 🙁 Že ponoči dobi “vitamine” za zbijanje vročine. Pred zajtrkom spakiramo, da bo gostitelj lahko pripravil sobo za naslednje goste. Včasih si mislim je bolje, če te ni več ko pospravlja, saj je po 4ih dneh bomba. Mivka povsod, smeti, čeprav se trudiš prej očistiti.
Dan odhoda do naslednje plaže: zajtrk na plaži, dopišemo kartice, ki res niso to kar smo vajeni. Prejšnji dan sva iskala prevoz Mirissa-Unawatuna. Vsi so želeli 3000lkr za cca 30km. Na koncu vzameva kar pri lastniku nastanitve. Pasovi v avtih so, sedeži za otroke bolj ne kot ja. Samo enkrat sva ga dobila. Na poti do Unawatuna se ustavimo na pošti, da oddamo kartice in upajoč v večjem supermarket, na hrano za Oskarja. Neuspešno.