Po dolgotrajnem prebujanju, telo nam da namreč vedeti, da smo prejšnji dan nekaj prehodili. Sva izračunala, da deuter comfort kid3 pa veliki bratec v njem, skupaj z vsemi pripomočki za čez dan, cca 20kg. Ramena kar jokajo 😉 Dan za relex. S tuk-tuk do samostana, kjer je velik vrt za igro z žogo. Namreč Haputale so en sam hrib in jo je treba vseskozi lovit. Spet veliko opic – dogodek dneva za malega. Čeprav, odkar mu je ukradla banano, se jih malo boji. Midva pa jih tudi z razdalje občudujeva. Nato smo se odpravili do bližnje tovarne čajev na čaj. cca 1km iz vasi ven, v smeri proti Elle, imenuje se Kelliebedde tea factory center. Odličen prostor na terasi za chilanje. Mala dva sta zaspala, midva pa čajčkala. Nazaj v vas smo se odpravili peš čez polja in mimo domačinov. vsi te pozdravljajo, vsi pripravljeni pomagat. Če mene nebi sonce tako zdelal na Lipton seat, bi verjetno še kakšen krog tam naredila. Bil je dan volitev, kar nekaj vojske s puškami po cestah, malo strašno, sicer mirno. Zjutraj srečala ene Hrvatice, pa so bile opozorjene, da naj ne hodijo zvečer okoli. Zvečer v nastanitvi, ki je bila sicer zelo super. En ekstremno prijazen mladenič, ki sicer praktično nič ne zna angleško, se trudi za celo hišo. Pa misliva, da ni domač. Očitno je zmagal na volitvah napačni. Namreč v avli se je zbralo kar nekaj, cca 10, poklepanih tipov. Zelo nelagodno sva se počutila, tako da sva se postrgala v sobo. Haputale na splošno: marela (voziček) tako kot v Nuwara Eliya tudi tukaj ne pride v poštev. Sicer malo po mestu bi lahko, samo smo rajši z Bobo in deuter kruzali. Veliki vse pobira po tleh, marsikaj da v usta, zvečer črna voda teče od njega. samo upava lahko, da kaj ne pobere. Za malega pa tudi, žlica po tleh, duda po tleh, hrana z rokami, malo midva malo mali. Upam, da preživimo 😉 3 noči več kot dovolj v Haputale, razen če nimaš namena začet posla s čajem ali pomagat ženskam obirat. Naslednji dan vožnja do Udawalawe.
Haputale, eno postajo pred Ella
Prejšnji večer sva že razmišljala da bi skrajšala. Rezervirala sva za tri noči. “Mesto” je majhno, bolj vas. Dobiš sicer vse, tudi plenice. Zelenjavo sva nakupila prejšnji večer, sladek krompir, korenje, cvetača, muškatna buča. Tukaj plačala 100lkr, v Negombo pa 300lkr. nič ni veliko, samo primerjava. Zjutraj predno se odpravimo ven, skuhava kosilo za malega. Izberemo tuk-tuk. Današnji cilj je Lipton SEAT, 1970 metrov nad morjem. Hitimo ker popoldan so oblaki. Cca 16km v hrib s čudovitimi razgledi, tuk-tuk bi na vsakem ovinku ustavil, nama pa mala že spita po naročjih. Vožnja uspava. Cena vožnje do vrha, enosmerna je 1000lkr, povratna baje 1600. Midva sva se odločila, da je del prehodiva. Od vrha do Lipton Tea factory je 6km po cesti. Bližnjice so, midva jih nisva ubirala z enim otrokom v bobi in drugim v nahrbtniku. Priporočava konkretno obutev, sploh če mislite zaiti s poti na polje čajev. Midva sva šla, jaz sem bil v Crocs (brez njih ne grem na dopust) pa mi je bilo malo žal. Če se vmes premislite, pelje bus, vam ustavi, lahko tuk-tuk, vsi se neprestano vozijo. Pri Tea factory je tudi bus postaja do mesta in kakih 10 tuk-tuk. Najprej odmor, čaj, voda. Nato naprej. Tuk-tuk je hotel 600lkr do mesta, cca 10km. Ne dava, usedeva se na bus, miživa in se peljemo za 60lkr. No, mižati moraš tudi pri tuk-tuk, ker so kar hitri. Ko pridemo na postajo se ljudje vsujejo na bus. Voznik naredi red in lahko v miru izstopimo. Vedno in povsod so nama z otroki pomagali. Po večerji en krog po mestu, da se ves riž in papaya lepo poležeta. Pred “hotelom” še igra z žogo. Imajo ravno prav veliko dvorišče. cca 100m stran odkrijeva otroška igrala, sicer samo na pol v funkciji, ampak veselje je popolno 😉 Večerja za otroke (vroča voda iz njihove kuhinje, kašica v prahu, pa riž od kosila. pa je bil mlečen riž za večerjo, včasih sva dodala še sadje. Zmaga.
Za pohod na Lipton SEAT toplo priporočam izdatno dozo sončne kreme, tudi vmes. Otroke sva, sebe ne. Rezultat… no comment. Smilim se sam sebi. Po današnjem toplem dnevu, sva odločena, da bova pokoristila vse tri nočitve. Plan za naslednji dan: bližnja okolica, nek samostan, želiva videti še kakšno tovarno čajev, pa upava pri samostanu na park za žogobrc.
VLAK NUWARA ELIYA – HAPUTALE
Običajno jutro, zajtrk, čaj. Pokličemo tuk-tuk in seveda še enkrat v Victoria park na igrala. Prvi dan nas je voznik peljal v pralnico, delovalo je kot edina v mestu, ker ni bilo treba na dan odhoda nič razlagat kam. Ni bilo ravno poceni. cca 5kg oblačil za 3500lkr. za primerjavo, Negombo smo plačali 500lkr. ravno tako oprane in zlikane… Za tri tedne pač ne moreš s seboj imeti oblačil in jih daš oprati. Kupimo se vodo za na vlak, pa krekerje, nazaj spakirati. No, tokrat ni bilo enostavno. Samo doma je šlo vse notri. sedaj že kar nekaj oblačil naložimo v deuter comfort kid 3 in povežemo z vrvjo, da sproti ne zgubljamo. Taxi do železniške, karte za drugi razred. Za spremembo vlak točen, čeprav vsi trdijo da zamuja. ljudi ogromno. Žena z otroki se nekako prerine na vagon, jaz čakam s prtljago zadaj, da jo naložim in se pridružim. Vagon poln, ljudje zunaj. Popokam stvari in proti tretjem razredu. Ravno tam grem gor, kjer je neki bar. Zložimo prtljago, vlak stoji, ker je nekdo zgubil ruzak s passporti. Se zgodi, kako ne vem, ampak ne bom nič pameten. Skočim z vlaka in grem do žene povedat da sem tam. Veliki bratec joka, podajo mi ga kar čez okno ven in gre z mano v 3 razred. Prostora za plesat, veliko domačinov, vsi ponujajo sedeže. Nisem vzel, šele ko je zaspal, sem privolil. Torej, lahko bi celo pot lepo udobno sedel. Žena pa je več kot pol poti z sedem mesečnikov stala, ker turisti pač turistom ne odstopamo sedeza. Kakorkoli, v Haputale se najdemo na postaji. Malo predahnemo. Voznik taksija pride kar na postajo, kam želimo. Pelje nas za 100lkr, ker je bilo vsega skupaj manj kot 1km, ampak z vso robo preveč 😉 pa se iskali bi. Nastanitev Silvan hotel in. Malo dvorišča za igro z malo žogo. Oba otroka sta se na vlaku naspala, tako da energy full, midva pa, khm. Ena kava v miru bi pasala. Haputale je na višini 1500m nad morjem. Ravno po dežju, zato je precej sveže. iz sobe gremo na kosilo v dolgih hlacah, puloverjih in otroka v wind-stopperjih. Odlična restavracija, dvoje stopnic nad mestom s čudovitim razgledom. Iz smeri železniške proti mestu, tik predno prečkas železniško progo, na levi strani. Tudi naslednji dan smo šli sem jest. Najde se tudi za otroke. brezproblema jih spustiš da se zletajo, ti pa lahko v miru uživaš v kosilu z razgledom. Za večerjo za maladva ponovno nekako uspeva dogovoriti vročo vodo in dve skodelici.