Običajno jutro, zajtrk, čaj. Pokličemo tuk-tuk in seveda še enkrat v Victoria park na igrala. Prvi dan nas je voznik peljal v pralnico, delovalo je kot edina v mestu, ker ni bilo treba na dan odhoda nič razlagat kam. Ni bilo ravno poceni. cca 5kg oblačil za 3500lkr. za primerjavo, Negombo smo plačali 500lkr. ravno tako oprane in zlikane… Za tri tedne pač ne moreš s seboj imeti oblačil in jih daš oprati. Kupimo se vodo za na vlak, pa krekerje, nazaj spakirati. No, tokrat ni bilo enostavno. Samo doma je šlo vse notri. sedaj že kar nekaj oblačil naložimo v deuter comfort kid 3 in povežemo z vrvjo, da sproti ne zgubljamo. Taxi do železniške, karte za drugi razred. Za spremembo vlak točen, čeprav vsi trdijo da zamuja. ljudi ogromno. Žena z otroki se nekako prerine na vagon, jaz čakam s prtljago zadaj, da jo naložim in se pridružim. Vagon poln, ljudje zunaj. Popokam stvari in proti tretjem razredu. Ravno tam grem gor, kjer je neki bar. Zložimo prtljago, vlak stoji, ker je nekdo zgubil ruzak s passporti. Se zgodi, kako ne vem, ampak ne bom nič pameten. Skočim z vlaka in grem do žene povedat da sem tam. Veliki bratec joka, podajo mi ga kar čez okno ven in gre z mano v 3 razred. Prostora za plesat, veliko domačinov, vsi ponujajo sedeže. Nisem vzel, šele ko je zaspal, sem privolil. Torej, lahko bi celo pot lepo udobno sedel. Žena pa je več kot pol poti z sedem mesečnikov stala, ker turisti pač turistom ne odstopamo sedeza. Kakorkoli, v Haputale se najdemo na postaji. Malo predahnemo. Voznik taksija pride kar na postajo, kam želimo. Pelje nas za 100lkr, ker je bilo vsega skupaj manj kot 1km, ampak z vso robo preveč 😉 pa se iskali bi. Nastanitev Silvan hotel in. Malo dvorišča za igro z malo žogo. Oba otroka sta se na vlaku naspala, tako da energy full, midva pa, khm. Ena kava v miru bi pasala. Haputale je na višini 1500m nad morjem. Ravno po dežju, zato je precej sveže. iz sobe gremo na kosilo v dolgih hlacah, puloverjih in otroka v wind-stopperjih. Odlična restavracija, dvoje stopnic nad mestom s čudovitim razgledom. Iz smeri železniške proti mestu, tik predno prečkas železniško progo, na levi strani. Tudi naslednji dan smo šli sem jest. Najde se tudi za otroke. brezproblema jih spustiš da se zletajo, ti pa lahko v miru uživaš v kosilu z razgledom. Za večerjo za maladva ponovno nekako uspeva dogovoriti vročo vodo in dve skodelici.
Tovarna čajev, nekaj kar ne smeš spregedati
Zajtrk nič posebnega, spakiramo za cel dan. Začnemo v dolgih hlačah in kratka majica, s sabo vzameva za otroke tudi wind-stopperje, za naju samo pulover. Ker je vse skupaj en hrib ta Nuwara Eliya je tako ali tako vseeno kje imaš nastanitev, ker itak vedno rabiš prevoz. Najprej se odpravimo v center v Victoria park, nekaj dreves in rožic, na koncu pa otroška igrala, da jih otroci samo sanjajo. Veliko njih, vredno ponovnega obiska. Veliki je izjemno užival. So bolj kot ne edina javna igrala, ki sva jih videla do sedaj. V Negombo pri enem lokalu so se imeli, samo kaj, ko so bila na žgočem soncu. Po parku se odpravimo s taksijem v tovarno čajev. Cca 1h vožnje, ravno prav da otroci malo zadremajo. Ogled v tovarni čajev traja 20min, tako da tudi z otroci se da brez problema. Tovarna deluje seveda, tako da se stroji premikajo in je tudi za otroke zanimivo. Ogled zastonj, napitnina obvezna, nato čajanka v lokalu. Poleg čajev imajo tudi ostalo seveda. (Dva čaja in torta 490lkr). Seveda zraven še trgovina čajev. Shopping “obvezen”. Kam jest? Sprašuje ali taksist, on bi naju peljal na pizzo ali pa v restavracijo Milano (večinoma italijanska hrana). Odločila še za HILL CLUB. Malo nas čudno gledajo z nahrbtnikom, marelo in dvema otrokoma. Kratke hlače, nahrbtnik ni problem. Otroci niso dovoljeni. Zakaj? Privatni klub. Vratar gre notri, se posvetujejo dve ali tri minute in pride ven z nasmeškom. Izjema odobrena. Najprej plačaš membership, 100lkr za odraslo osebo. Restavracija, no, cela stavba, izjemno lepa. Peljejo nas za mizo, na vsaki strani krožnika po trije pribori. Joj, otroke bo treba dat na spago. Pa ni bilo potrebe. Izjemno priden je bil, mali pa zaspal hitro. Restavracija za razvajanje burboncic. Strežejo te trije ali štirje natakarji (res smo bili ob treh popoldan edini gostje – zato tudi verjetno smeli z otroki notri). Hrana vrhunska, že skoraj da bi se od juhe in predjedi najedel. Skratka tri predjedi, tri glavne, dve sladici, 4x juice=10.000 lkr. Vredno obiska. Ugotoviva, da je ura spet 4 popoldan in dežuje. Malo počakala, a nič ne kaže na izboljšanje. Naročila tuk-tuk in gremo domov. Igra z otroci, ko vkorakajo 4je Štajerci, s pivom seveda ;). Zagrizeni motoristi. Takoj se spustimo v debato. Z malim se igrava vmes. Otroka povečerjata in spanje. Gorski zrak jih res utrudi. Zavijemo se v kovter in nas ni več.
The hill country – NUVARA ELIYA – must stop
Zjutraj vstanemo po planu, zajtrk, plačilo, pridemo na železniško. Ponovno najprej prvi razred, nas obrnejo da je razprodano. Kupiva za drugi razred, 160lkr za odrasle, maladva zastonj. Gremo proti peronu, majster ki klika karte pred peronom, že ponuja sedeže. Ne hvala rečeva. Stojimo na peronu, do vlaka 45min. Ljudi ogromno, turistov in domačinov. Se kar lepo wcji. Pristopi spet en tip v uniformi. Ponuja sedeže. How much? 2000lkr, pay when you seat. OK we said. Nisva vedela kako bo šlo. Je rekel just folow me. Po zvočniku obvestilo, da je 45min zamude. Kasneje zveva, da je vsak dan isto. Ni pa ravno računati na to. Vkrcavanje noro. Vsi se prerivajo. Najin majster zagrabi marelo in ruzak in jih stlači čez okno. Midva pa teceva na vrata in sedet. Ko sediva, plačava. Sistem deluje. Ljudje en po drugem. Ugotovila da sva pristala v tretjem razredu. Nič hudega. Tudi ok. Dva sedeža imava. Jaz stojim, vagon poln ljudi in ruzake, da se tudi premakniti ne moreš. Ni 10min ko speljemo, pridejo prodajalci hrane. Kako se zdrenajo mimo vsega ne vem, ampak se. Skratka ne lačen ne žejen nisi. Cene čisto ok, oreščki celo cenejši kot v mestu. Po dveh postajah, se vagon malo sprazni. Japonci imajo zgleda dovolj vlaka. Takoj se še trije posedejo. Pa še nasledji dve postaji, in počasi se dobi sedež. Tako da, tudi če jih ne kupite, za dva se vedno dobi. V 4urah vožnje gre marsikdo lulat, če se ne usedes takrat ti, se nekdo drug. Otroka super preživita vožnjo do Nuwara Eliya. Malo spita, malo jih animirana midva, malo ostali. Prej ko se navadiš, da vsi slikajo otroke in da se jih vsi dotikajo in nižajo, prej boš mirno potoval. Tako pač tam to je. Otroke imajo radi, to direkt pokažejo, tudi pestval bi ga vsak.
Z vlaka dol spet proces. Ljudje rinejo gor po svoje sedeže, mi dol, en čez drugega. Najprej žena in otroci, malo reda na vhodu pa je šlo. Ljudje pomagajo spravit marelo in ruzak čez okno ven, po deuter se vrnem na vlak, ker čez okno ne gre. Je pripotoval kar pod stropom po rokah do mene. Pogledava če imava vse, čez okno nama podajo se vse kar je popadalo iz žepov in še malo oddahneva.
Na železniški že spet tuk-tuk in taxi. Se zmeniva za ceno, 700lkr do Lady Horton bungalow. Nekoliko ven iz centra, 10km od železniške. S tem istim taksistov se zmeniva se za naslednji dan, da naju bo vozil okoli. 6000lkr, za cca 6h. V sobah se razpakirava, lastniku rečeva za tuk-tuk, ker tukaj jih ni na cesti, 200lkr do mesta, 3km. Najdemo pub za jest in seveda pivo. Nato nakup zelenjave (sladek krompir, korenje, pa se buča in še en krompir, cca 2kg za 100lkr. V Negombo za pol tega dala 300lkr…) za malega za kosilo za naslednje tri dni, malo sadja in se odpravimo nazaj. Čas za spanje. Ja, vreme. Prijetno sveže. Dolge hlače, dolg rokav obvezno. Nekateri celo kape. Ob 4h pop se je ulilo na polno. Potem je bilo ok. Zjutraj zelo sveže. V sobah sva dobila dodatno odejo za otroka, kalorifer, v sobi tudi grelnik za vodo.
