The hill country – NUVARA ELIYA – must stop

Zjutraj vstanemo po planu, zajtrk, plačilo, pridemo na železniško. Ponovno najprej prvi razred, nas obrnejo da je razprodano. Kupiva za drugi razred, 160lkr za odrasle, maladva zastonj. Gremo proti peronu, majster ki klika karte pred peronom, že ponuja sedeže. Ne hvala rečeva. Stojimo na peronu, do vlaka 45min. Ljudi ogromno, turistov in domačinov. Se kar lepo wcji. Pristopi spet en tip v uniformi. Ponuja sedeže. How much? 2000lkr, pay when you seat. OK we said. Nisva vedela kako bo šlo. Je rekel just folow me. Po zvočniku obvestilo, da je 45min zamude. Kasneje zveva, da je vsak dan isto. Ni pa ravno računati na to. Vkrcavanje noro. Vsi se prerivajo. Najin majster zagrabi marelo in ruzak in jih stlači čez okno. Midva pa teceva na vrata in sedet. Ko sediva, plačava. Sistem deluje. Ljudje en po drugem. Ugotovila da sva pristala v tretjem razredu. Nič hudega. Tudi ok. Dva sedeža imava. Jaz stojim, vagon poln ljudi in ruzake, da se tudi premakniti ne moreš. Ni 10min ko speljemo, pridejo prodajalci hrane. Kako se zdrenajo mimo vsega ne vem, ampak se. Skratka ne lačen ne žejen nisi. Cene čisto ok, oreščki celo cenejši kot v mestu. Po dveh postajah, se vagon malo sprazni. Japonci imajo zgleda dovolj vlaka. Takoj se še trije posedejo. Pa še nasledji dve postaji, in počasi se dobi sedež. Tako da, tudi če jih ne kupite, za dva se vedno dobi. V 4urah vožnje gre marsikdo lulat, če se ne usedes takrat ti, se nekdo drug. Otroka super preživita vožnjo do Nuwara Eliya. Malo spita, malo jih animirana midva, malo ostali. Prej ko se navadiš, da vsi slikajo otroke in da se jih vsi dotikajo in nižajo, prej boš mirno potoval. Tako pač tam to je. Otroke imajo radi, to direkt pokažejo, tudi pestval bi ga vsak.

Z vlaka dol spet proces. Ljudje rinejo gor po svoje sedeže, mi dol, en čez drugega. Najprej žena in otroci, malo reda na vhodu pa je šlo. Ljudje pomagajo spravit marelo in ruzak čez okno ven, po deuter se vrnem na vlak, ker čez okno ne gre. Je pripotoval kar pod stropom po rokah do mene. Pogledava če imava vse, čez okno nama podajo se vse kar je popadalo iz žepov in še malo oddahneva.

Na železniški že spet tuk-tuk in taxi. Se zmeniva za ceno, 700lkr do Lady Horton bungalow. Nekoliko ven iz centra, 10km od železniške. S tem istim taksistov se zmeniva se za naslednji dan, da naju bo vozil okoli. 6000lkr, za cca 6h. V sobah se razpakirava, lastniku rečeva za tuk-tuk, ker tukaj jih ni na cesti, 200lkr do mesta, 3km. Najdemo pub za jest in seveda pivo. Nato nakup zelenjave (sladek krompir, korenje, pa se buča in še en krompir, cca 2kg za 100lkr. V Negombo za pol tega dala 300lkr…) za malega za kosilo za naslednje tri dni, malo sadja in se odpravimo nazaj. Čas za spanje. Ja, vreme. Prijetno sveže. Dolge hlače, dolg rokav obvezno. Nekateri celo kape. Ob 4h pop se je ulilo na polno. Potem je bilo ok. Zjutraj zelo sveže. V sobah sva dobila dodatno odejo za otroka, kalorifer, v sobi tudi grelnik za vodo.

Kandy – day 2

Zjutraj kar v njihovi kuhinji skuhala kosilo za najmlajšega in se odpravimo na cesto v “lov” za tuk-tuk. 10 sekund in se že peljemo v botanični vrt, cca 5km stran, 600lkr. Na poti kupimo se banane. Vstopnina v park za odrasle 1500lkr, A otroke do 5let zastonj. Domačini imajo vstopnino 80lkr… Park zanimiv, malo za sprostitev od vsega barantanja, gužve, hupanja (vsi neprestano hupajo med vožnjo v opozorilo, pazi ne, jaz sem prvi). V parku cel kup dreves, eni bolj, drugi manj zanimivi. Seveda nisva botaničarka, zato naju to toliko ne zanima, so pa vsa označena. Nekaj njih res zanimivih. Pridemo v predel parka, kjer je na drevesih bojda 25.000 netopirjev. Večina jih spi, nekaj njih pa trenira letenje. Iščemo opice (veliki bratec ima namreč dve opici za ninice). Jih najdemo, pri smeteh se seveda hranijo. Vržemo jim eno banano. Imeli smo samo še tri. Opazujemo kako lepo jo olupi in poje. Imamo še dve, veliki bratec bi eno, eno pa bi dal opici. Predno je uspel sploh prijeti iz vrečke drugo banano, je opica prvo pojedla in mu sunila se njegovo. Kater presenečen obraz je naredil. K sreči je bila nežna. Pogledamo še orhideje nato pa nazaj proti mestu. Tokrat z lokalnim busom. 100lkr. Nas je počakal, da smo se spokali z vso prtljago, domačini pa skačejo kar med vožnjo gor in dol. Malo upočasni in hop off on. Pa dalje. V mestu najdemo eno restavracijo, pojemo, maledva pozaspita. Veliki v ruzake, mali v vozičku. Midva pa se sprehodiva ob jezeru. Bankomat, voda, hrana za večerjo in za na vlak naslednji dan in gremo nazaj proti nastanitvi. Dan je samo do 18.30h, po temi nama pa ni ravno loviti otrok tja okoli.

Otroka povečerjata, midva vsak eno pivo. Čas za igro. Kupili smo že tretjo žogo 😉 Tati gre pakirati. Odločila sva se, da greva na vlak ob 8:47. To pomeni zajtrk ob 7h, ob pol osmih proti železniški. Lastnik nama prijazno ponudi, da naju pelje na železniško, for free. Nekako spakiramo vse v nahrbtnik, se dobro da smo imeli vrečo iz letala v katero so zapakirali ruzak in marelo, zbasemo stvari tja notri, potlačim v deuter kid comfort 3, pol sicer štrli ven, pa bo že.

Kandy – kulturno središče Šrilanke

Po treh dneh Negombo se odpravimo v Kandy. Ideja je bila z vlakom, ker pa bi morala najprej s taksijem do železniške, morda bi dobila karte (bil je namreč ravno 4.2., ko je njihov dan neodvisnosti) in nato z vlakom naprej, sva se odločila rajši za taksi. Ko sva vse spakiramo, sva ugotovila da tako ali tako ne spravila več vsega v ruzake. Prispemo v Kandy po treh urah vožnje (cca 100km). Ja, tam gre vse počasi. Vsi se prehitevajo, pa se vedno gre počasi. Prispemo v Kandy, zelo prijazen sprejem, pomagajo znositi prtljago, dobimo čaj in odrinemo pes v mesto. Lokacija nastanitve je bila namrec odlična. Najprej nekaj pojest, ker zajtrk je že zelo daleč. Najdemo sceno alla naša odprta kuhinja. Jejo sicer samo domačini pa mi, na ploščadi od parkirne hiše, tik za neko veleblagovnico evropskih standardov. Kosilo imeli za vsega 3€. Nato pa na železniško v lov za karte za prvi razred Kandy-Nuwara Eliya. No, karte so kao razprodane 3 tedne vnaprej. 2in3 razred pa lahko kupiš samo dan za dan. Še en mali krog po mestu, smoothie, nakup sadja za večerjo, ostalo nama je še nekaj riža iz Negombo in gremo domov. Ponovno zelo prijazno gostoljubje, dobiva vročo vodo brez težav.

Nastanitev v Negombu, prvi dnevi na Šri Lanki

V Negombo smo bivali v PRIDIWON BEACH RESIDENCE. Vsak ima svojo predstavo o beach residence. Najina je bila enaka vasi, neka luštna nastanitev na plaži. No, ne morem reči, da je bilo karkoli nasprotno. Izpolnila oz presegla vsa pričakovanja, samo ime res ni najbolj posrečeno. Drugače pa super lokacija, odmaknjena od glavne ceste, pa še vedno cca 15min z otroki do plaže, 5min tuk-tuk do fish market,… V neposredni bližini cel kup trgovina, lokalov, restavracij, nekaj malega street fooda. V PRIDIWON pa lastnik zelo ustrežljiv, sicer resen, vendar sva ga prosila za vročo vodo za kasico za malega, sva dobila brez težav, pa da skuha zelenjavo, spet ni problema. Skratka nastanitev prijazna otrokom. Enako z restavracijo na plaži “sea Look” Priporočava.

Končno na Šri lanki – COLOMBO oz Negombo

Pristanemo. Srečno čez carino, no, saj drugega ni za pričakovati. z otroki imaš povsod privilegije. Samo prej se navadiš, da bi se jih vsi dotikali, prej boš normalno se premikal. Prevzem prtljage, nekaj malega cenkanja za taxi in že smo na poti do naše nastanitve. V Negombo, beach side, cemetry road. Super lokacija. Blizu fish market, plaža walking distance(za otroke), pa cel kup restavracij, barov, trgovin,… tuk-tukov ne manjka. Tudi laundry smo našli, takoj oprati oblačila z aviona in še nekaj tega. Negombo je bil čas za aklimatizacijo. 3 noci, 1.2.-4.2. Malo pes, malo tuk-tuk. Našla sva transport Negombo-Kandy. prvotno je bil plan vlak, sedaj sva na taksiju. 9000rs(45€). Na obisku naj bi bil namreč  princ Edward in dogodek v Kandiju ravno 4.2., ko so imeli ne državni  praznik. Verjetnost gužve na vlaku, zato taxi. Za malega 7 mesečnika sva se sabo vzela kasice za večerje, ostalo sproti. dve zlizke, slinček, termovko. Na marketu sva kupila zelenjavo, plačala več kot bi v SLO. Najina napaka, ker se nisva pozanimala o ceni prej in cenkanja. za kg zelenjave sva plačala 500rs. Skuhali so nama jo pa kar v restavraciji. Že prejšnji večer sva bila tam, dobila takrat vročo vodo za kašica. Naslednji dan pa sva jih nahecala za posodo, narezeva zelenjavo, in so skuhali. Pa smo imeli kosilo. Brez težav našli tudi nepekoce jedi na meniju za velikega bratca. Vedno pa se je našlo sadje, juici za malice. Tudi za malega, sva rekla za sadni smoothie brez leda in vode, pa sva ga dobila.

Letalo Zagreb-Doha-Colombo

Polet je minil brez težav. srečo sva imela, da sva zelo kmalu rezervirala let, saj sva tako dobila sedeže v prvi vrsti, s tem pa košaro za otroka, ki jo pritrdijo na steno. Bilo jeveč družin z otroki, tako da kdor prvi bookira, pač dobi. Večerni let do Dohe. Stevardese navdušene nad otroki. Ena se je kar poročila z njim 😉 Skratka, več kot uro varstva sva imela, da ne govorim, kako je jedel pri njih same dobrote. Med njimi ena srbkinja, tako da so se se razumeli približno. V Dohi 2h postanka. Ravno prav za hiter WC pa te že kličejo po zvočniku, ker si zadnji. In že na

drugem letu Doha-Colombo. Tokrat čas za spanje. Midva sva pojedla večerjo, veliki bratec je pa prespal, tako da sva imela lunch paket za sabo. Miren tudi ta let, minil brez

težav.

ODHOD NA LETALIŠČE ZAGREB

Težko pričakovani dan x. otroka že cel januar pripravljala na ta dan. no, tudi sebe. Zadnji dan razmišljala kaj sva pozabila, velikega bratca sva dala k babici v varstvo, midva pa gledava spiske, razmišljava ali imava vse. Na koncu si mislila, tudi tam imajo trgovine, vse se da kupit, zapreva ruzak in gremo. Vožnja do Zagreba, oba sta spala. Na letališču se gospa na checkin čudi samo enemu ruzaku in dvem otrokom. očitno ji ni šlo skupaj. En velik potovalni ruzak, pa deuter comfort 3 in “marela”. Pa mali ruzak za ročno prtljago z pripomočki za 24h poti. Ja, že na letališču v Zagrebu je zadrga popustila. prepoln, pretežek 😉

SRI LANKA Z OTROKI FEBRUAR 2018

Kar nekaj časa sva razmišljala, iti ali ne iti, z otroki seveda. In odločitev je padla, GREMO. Odprli smo pujska, zbirali kovančke in ko jih je bilo dovolj, sva kupila karte za Sri Lanko. Start iz Zagreba (qatar), postanek Doha, cilj Sri Lanka.
Priprave: ja, kar nekaj jih je bilo. Najprej potni listi za otroke, pa elektronske vize, pa turistično zavarovanje pa riziko odpovedi. Ja, ko si sam, pač kupiš karte in veš da boš šel, da te nič ne more ustaviti. Z otroki, rajši izključiš riziko izgube denarja.
Ja saj res, veliki bratec bo ob odhodu star 2 leti in 5 mesecev in mali bratec 7 mesecev. Mali bratec je imel pospešeno uvajanje goste hrane, zato, da bo enostavno več možnosti prehranjevanja tam. Kako? Bomo že, si misliva.