SRI LANKA – dejstva

NEKAJ SUHOPARNIH INFORMACIJ, PA VENDAR NUJNO POTREBNIH

Povezava do google maps SRI LANKE je tukaj, čisto tako, za predstavo, kje je. Nahaja se tik pod Indijo.

By the way, na sliki spodaj je turistični zemljevid Šri lanke. Lahko obiščete, lahko pa se tudi zapeljete kam po svoje. Povsod boste dobrodošli in povsod srečali prijazne ljudi.

ČAS POTOVANJA: 31.01.2018 – 23.02.2018

KAM: z vlakom, avtom in avtobusom po SRI LANKI

LETALSKA DRUŽBAQATAR priporočamo, letijo iz Zagreba

Ureditev VIZE naredite kar preko spleta na tej povezavi http://www.eta.gov.lk/slvisa

Vse kar ni napisanega, nas lahko vprašate na naši FB strani POTOVANJE PO SVETU za vse, ki niste feni FBja, pa lahko tudi na mail info@d2s.si in vam bomo odgovorili. (vase vprašanje in odgovor bomo objavili tudi na FB strani, seveda brez imen).

TURISTIČNO ZAVAROVANJE: kolikor vem, ga imate tisti, ki posedujete VISA kartico že nekako vključenega, drugače pa sva si midva uredila preko Zavarovalnice SAVA kar za celo leto, družinska varianta, cca 100 EUR

Riziko odpovedi POZOR!!!! Nujno ga morate skleniti v 24h po nakupu aranžmaja (recimo po nakupu letalskih kart)

Kje spati: mi smo vse rezervirali preko booking.com Marsikje niti IDEAL MASTERCARD ni bilo potrebno vnašati. Je bilo pa čisto povsod potrebno plačati nastanitev z gotovino. Če boste izbrali boljše hotele, verjetno ne bo potrebno. Tega nisva sprobala 🙂

GOTOVINA: bankomatov ATM je več kot dovolj. Edini problem je, ker je omejen dvig. Ne moreš namreč dvigniti 400 EUR, v protivrednosti seveda, hkrati, temveč max po 200 EUR. Tako da nekaj EUR boste morali nameniti tudi vaši in njihovi banki za provizijo. Ja, obe si vzameta pogačo od vašega budgeta. Misim, da njihova banka po 1% od dviga, slovenska pa po tarifi, vendar je pri SBERBANK 2,5 EUR/dvig. Poiščite cenik banke in preverite besedilo nekaj temu podobnega “Dvig gotovine na bankomatu v državah, kjer se kot nacionalna valuta ne uporablja EUR”

TEČAJ: se še spomnite naših SIT, no preračunavanje naju je spomnilo. V času našega potovanja, je bil tečaj +-1000lkr za 5 EUR 🙂

Sri lanka overall

Definitivno nama ni žal za to odločitev. Ko sta bila bolna, ni bilo lahko, vendar moram priznati, da vsi zelo prijazni in pripravljeni pomagat. 

V totalu sva na Šri Lanki zapravila v treh tednih 2.000€ (plus karte in zavarovanja, nekaj manj kot 1500€ za vse štiri). Kar nekaj so nanesli prevozi, tudi nastanitve, družinske sobe med 40-50€/noč. Vse z relativno dobro lokacijo v centru, z izjemo Nuwara Eliya, kjer sva tudi vedela, da sva rezervirala izven. Je pa res, da sva vedno iskala 4 posteljno sobo, kar se je izkazalo za bolj nesmotrno odločitev. Itak smo bili 90% časa vsi v eni postelji…. Tako bi sigurno med 15-20 Eur na noč prišparala.

Priporočava vsem, ki ne komplicirate, ki se znajdete, ki znate shajati tudi samo s 5 majicami v treh tednih.

A če bi še enkrat isto naredila? Itak, sam podaljšala bi, ker premikaš se res počasi, in pač enostavno manj vidiš.

Unawatuna beach

Taksist nas po nekaj klicih pripelje do Hotel Indigo. Obetajoč vhod, nato pa sledi razočaranje. Hotel nedokončan. Lokacija tik ob železniški, na drugo stran glavne precej prometne ceste. Saj ne da je daleč do obale, pa vseeno, ni to to kar sva si predstavljala. Del ki pa je dokončan, kjer so tudi sobe pa izredno lep. Ok, ostaneva. Zvečer seveda takoj preveriva slike in review, če sva kaj spregledala. Nisva, kao sami dobri review in slike samo ponoči. Lokacija ni točno (nalašč ali ponesreči) označena. Na povezavi zgoraj je točna lokacija. Na googlu sicer stavbe še ni videti, ampak tam je.

Soba lepa, klima je, čisto je, ostanemo.

Odpravimo se na plažo, komaj pridemo čez. Vse je namreč pozidano in privat, tako da obvezno moraš čez en lokal, hotel, če hočeš pridet na plažo. Naš Migec, ki to trenutno ni, je spet slab. Veliki bratec verjetno čuti najino zaskrbljenost, tudi on je namreč ves potrt. Bolj na hitro pojemo in se odpravimo v “hotel”. Spet 39 vročine. Dobi vse svoje sirupke. Ponoči nič bolje, zato v nedeljo dopoldne najdeva tuk-tuk in medical clinic v Unawatuna. Malo se pogovarjamo, shecava jih, da mu vzamejo kri. Namreč oni bi takoj spet antibiotike. Izvidi za kri bodo zvečer. Naj bi naju oni poklicali. Kliceva 1x, nič. Drugič, okoli pol osmih, pa končno izveva, da je virus in ne bakterija. Ampak on še kar vročina. Če bo ponoči slab, zjutraj dobi antibiotike. Ta zdravnik je kar imel ceno. 8.600Lkr, z zdravili. Seveda vzameva račun in upava, da bo zavarovalnica Sava povrnila, če že plačujemo turistična zavarovanja.

No, in antibiotike je dobil… Ker je bil zjutraj ok, se spet odpravimo okoli. Gledat turtule farm. Zanimivo. Še bolje bi bilo it zvečer, ker jih nosijo v morje nazaj. Če imate večje otroke, se verjetno splača.

Med opoldanskim spancem se na obali kar vrnemo v sobo. Včasih se midva zaleževa. Prebirava po netu od otroških bolezni in ugotoviva, da je naš Migec dobil najverjetneje 6.bolezen. Namreč pojavile so se mu male pikice, vročine ni več. Skratka simptomi točno kot v opisu.

Dallawela beach: tukaj smo namreč točno nastanjeni. Nič posebnega. En del obale je sicer nekako skrit pred valovi in je tam res mirno morje, vse ostalo ni za kopat niti za odrasle. Je pa spet raj za surfanje, potapljače, snorklanje… Ponudba teh storitev je kar zanimiva, pa tudi cenovno ne ravno ugodna (moje mnenje). Ura potapljanja je 35USD.

Mala dva sta sedaj ok, Migec sicer kašlja, veliki bratec pa se je končno malo razživel. Verjetno tudi zato, ker je nama popustila napetost. 

Odpravili smo se s tuk-tuk v Galle Fort 600lkr (cca 9km). Majhni stari del mesta, kot nekakšna mala toskanska vas. Res je luštna.

Vse skupaj za obzidjem, na velikem rtu. Ni veliko prometa, ker večinoma hodijo peš. Nazaj se odpravimo najprej do Unawatuna beach, kamor smo šli jest. Tuk-tuk je hotel imeti 600lkr, peljali smo se nato za 350.

Unawatuna beach je zelo zanimiva. Od glavne ceste pelje ulica, cca 2km, kjer je ogromno nastanitev, lokalov, trgovin, vse do plaže oz ob njej. Edino relativno zelo prometna s tuk-tuk in motorji. Je treba bit kar previden. Plaža široka, sicer tako kot povsod brez sence. Seveda lahko rentaš ležalnik in sončnik. Na tej ulici tudi ogromno taxi prevozov, kjer smo se tudi dogovorili za prevoz do letališča, 8.500lkr. Kar težko je bilo, vsi so želeli 10k. Naj bi imeli neko združenje in poenotene cene… Čeprav v Galle Fort pa bi ga dobila za 9k, kar je tudi oglaševana cena tam. Verjetno dogovori na lokalni skupnosti. Na zadnji večer smo na tej Unawatuna beach v full moon resort jedli rakce. 0,5kg jastoga in 0,5 kg velikih prawnov,  pa priloge, pijača in še ena govedina kot glavna jed, je bilo 11k lkr. V primerjavi z Indonezijo 30% dražje. Bilo je pa zelo dobro. Veliki bratec je samo lomastil, sem mu komaj sproti luščil 😉

Ko je bil naš Migec bolan, sva imela srečo, da je še dojila. Namreč takrat ni hotel nič jesti, in je tako vsaj nekaj dobil z mlekom. Res je bil veliko na joški, ampak kaj kmalu sva ugotovila, da je bilo dobro za vse. Prvič je zares jedel po 7 dneh od kar je bil bolan, ko sva nekje dobila avokado in banano, zmiksamo. In potem čez dva dni, ko smo bili na letališču za domov. Takrat svojo normalno porcijo večerne kašice.

Res nama ni čisto jasno, kaj bi bilo, če ne bi jedel na joški. Šele ko sta bila zadnje 4 dni zdrava, sva ugotovila, kako sva bila prej živčna. Res te malo stisne pri srcu, stran od vseh poznanih zdravil in zdravnikov.

MIRISSA MORJE

V Mirissa na jugu Šri lanke smo panirali 5 dni uživancije, imeli smo pa pet napornih bolnih dni… Uživamo po malo. Migec je bil v petek bolje, zbudil brez vročine in tudi bil čez dan brez. Sva si že oddahnila. Si rekla zdej pa bo še malo dopusta. Vsa zdravila so sirupi. Ko mu ga dava, ga steče pol mimo, malo pa mu ga uspe se špukniti nazaj ven. Na koncu ne veš ali je sploh kaj dobil. Komaj najdemo eno trgovinico s spominki kjer smo seveda kupili slončka. Pri safariju je bil 3.000lkr, tukaj 2.500lkr. Da bosta mala imela za spomin na šri lanko. Zadnji dan, oz noč. Migec spet nakuha 🙁 Že ponoči dobi “vitamine” za zbijanje vročine. Pred zajtrkom spakiramo, da bo gostitelj lahko pripravil sobo za naslednje goste. Včasih si mislim je bolje, če te ni več ko pospravlja, saj je po 4ih dneh bomba. Mivka povsod, smeti, čeprav se trudiš prej očistiti. 

Dan odhoda do naslednje plaže: zajtrk na plaži, dopišemo kartice, ki res niso to kar smo vajeni. Prejšnji dan sva iskala prevoz Mirissa-Unawatuna. Vsi so želeli 3000lkr za cca 30km. Na koncu vzameva kar pri lastniku nastanitve. Pasovi v avtih so, sedeži za otroke bolj ne kot ja. Samo enkrat sva ga dobila. Na poti do Unawatuna se ustavimo na pošti, da oddamo kartice in upajoč v večjem supermarket, na hrano za Oskarja. Neuspešno.

UDUWALAWE – DAN 2 in 3

Odpovemo safari 🙁 Mali je ponoči še dvakrat bruhal, zjutraj 38.5 vročine… Nič ne kaže na bolje. Lastnik nama prijazno ponudi prevoz do zdravnika, pa reče, naj pohitimo, saj privat zdravniki delajo samo do 8.30, nato gredo delat v javno bolnico. Khm, sistem kot doma. Skočiva od mize, pograbiva ruzak in gremo. Zakaj privat zdravnik, vprašava? Lahko tudi bolnica, samo ena nočitev ne uide, odgovori. Hitro k privat. Ordinacija primerna lokaciji, omara polna zdravil čakalnica in trije stoli. Ok bo. Malo ga pogleda, ne prav dosti. Razmišlja, antibiotik in antiseptik. Se spogledava. prav, on že ve. In gremo domov. Mali dobi dozo zdravil in praktično prespi dan. Tudi zvečer je brez problema zaspal. Jaz sem se odpravil ven po zelenjavo, plenice, bankomat za plačilo nastanitve. Ne vem kako, ampak še čisto vse sva plačala z gotovino. Pa vse rezervirala preko booking.com. Tako da se mi zdi, da sem vsak dan na bankomatu. Dvignem tako ali tako lahko največ 20.000lkr. Najbližji bankomat oddaljen dobrih 5km. Bus do tja in nazaj me je stal 50lkr. Srečo sva imela, da sva imela sobo kot v nekem mini resortu, da smo ta dan lepo v miru preživeli. Seveda ko sta bila budna, sta bila oba po rokah bolj kot ne. Veliki je zvečer spet hitro polegel. Z lastnikom dogovoriva safari za 7:00 zjutraj in penale, če ne bomo mogli it. Cena safarija je namreč 12.000lkr, penale 3.000. Naslednji dan zjutraj veliki kar ok, 37.2 vročine. Hitro napokamo in se že peljemo. Resnično vredno ogleda tale Udawalawe safari. Voznik obvlada jeep, prav tako za spremembo tudi obljubljeno angleščino, in vse potke po parku. Na vhodu presenečenje, vsaj 30 jeepov, ki čakajo. Voznik skoči in je čez 10min nazaj. Pravi da imamo srečo. Kakšno vprašava? Veliko njih čaka že od 6h, in ker gospod na blagajni dela počasi, pač čakajo, pa še nek sistem (sicer ne vem kakšen) jim je crknil. Veliki bratec je takoj oživel, samo da je videl slončke. To je bilo doživetje. Voznik nam je vseskozi nekaj kazal, razlagal. Tri ure so minile kot bi mignil. Nazaj na zajtrk, na pol v stoje, saj sva vmes skuhala kosilo za Migca in pa spakirala nahrbtnike za morje. Končnoooo. Nek mali Suzuki nas pobere. Majhen, ampak praktično nov. cel luksuz. Ponovno angleško govoreči voznik, ki nama odgovarja na vsa vprašanja o šri Lanka. Za spremembo jaz zadaj z malima, ki presenetljivo hitro zaspita, oba. Mogoče voznik tako zgovoren, ker je imel žensko sovoznico, kaj pa veš 😉 Po dobrih 2 urah vožnje Mirissa. Ekspresnih 100km. In že se nastanimo, ofrišamo in zdirjamo na plažo na juice in sončni zahod. 
Mirissa: marela super, sam za v mivko ni. Ljudi mrgoli, en po drugem. Plaža fantastična, morje idealno za surfanje. Pa plitko, za igro z malimi. Top. Senca pod marelami v lokalih. Lepo je.

UDUWALAWE – DAN 1

Tokrat z avtom. Nakupila 2.5kg čaja, pa marmelado, zmanjkuje prostora. Bo treba po pošti poslati domov. Glede taksija so naju spet nasmolili. Se zmeniva za avto in šoferja. Avto pride, šofer kar en. Komaj kaj angleško. Deloval zgubljena. Max 1500obratov, povprečna hitrost manj kot 30kmh. Karkoli si računati koliko časa za tranzit, je rezultat 30kmh. Prispemo po skoraj 4h v Walave family Villa. Ekstremno lepooo. Postelje z mrežami, kopalnica s tuš kabino, fen, zelooo čisto. V sobi celo hladilnik, klima itak. Malega migca (sva ugotovila, da je pri miru samo ko spi, in je dobil vzdevek) brez problema odloživa na tla. Ponovno nobenih težav z uporabo njihove kuhinje, self service. Malo si razgledamo hiško, v njej tri sobe, zraven pa je še ena hiška z še dvema sobama. Vse zagrajeno, otroke mirno spustiš, da letajo. celo guncnica na vrtu, luksuz. Če bi imeli še pralni stroj, bi bilo pa že preveč. Namreč spet nama zmanjkuje za preoblačit. Še tri dni bomo obračali gate ;), pa na morju dali oprati. Peš smo se odpravili do slonje sirotišnice, in ravno ujeli uro ob 15h, ko jih hranijo. Pol urce dogodivščine za otroke. Ure hranjenja so 9h, 12h, 15h in 18h. Vredno ogleda. Naš homestay je cca 2km oddaljen, sprehod nam ni škodil. Vmes se našli šolo in seveda zraven šole so igrala, kaj boljšega. Ne vem, ali jih na prejšnjih potovanjih (brez malih) ni bilo, ali pa jih nisva videla. Verjetno bolj to drugo 😉 Malo više sem pisal, kako da veliki bratec vse v usta, in upava, da ne bo hudega. No, nekaj se je pacalo, vročina 38. V joku stuširava. Zaspi v minuti, kar je njegov rekord. No, in med pisanjem se oglasi babyfon (ja, tudi to sva s sabo vzela), veliki bratec v joku, in žena ga komaj še reši iz postelje, da celo ne pobruha. UPS, kaj pa sedaj. Upava, da je bila vročina in eno bruhanje vse. Bomo videli. Imava tudi celo lekarno dotera eteričnih olj, seveda takoj maževa. Jaz pa preventivno odprem zlato rezervo, slivovka letnik 1947 in hitro dva požirka 😉 
PS: tukaj je vse ravno, tako da marela spet lepo v uporabo. Se pa tukaj držijo enih pravil in sicer: ob nedeljah so vse resne trgovine zaprte v ne tako turističnih krajih. Zmanjkalo nama je namreč plenic za Migca.

HAPUTALE 3. DAN

Po dolgotrajnem prebujanju, telo nam da namreč vedeti, da smo prejšnji dan nekaj prehodili. Sva izračunala, da deuter comfort kid3 pa veliki bratec v njem, skupaj z vsemi pripomočki za čez dan, cca 20kg. Ramena kar jokajo 😉 Dan za relex. S tuk-tuk do samostana, kjer je velik vrt za igro z žogo. Namreč Haputale so en sam hrib in jo je treba vseskozi lovit. Spet veliko opic – dogodek dneva za malega. Čeprav, odkar mu je ukradla banano, se jih malo boji. Midva pa jih tudi z razdalje občudujeva. Nato smo se odpravili do bližnje tovarne čajev na čaj. cca 1km iz vasi ven, v smeri proti Elle, imenuje se Kelliebedde tea factory center. Odličen prostor na terasi za chilanje. Mala dva sta zaspala, midva pa čajčkala. Nazaj v vas smo se odpravili peš čez polja in mimo domačinov. vsi te pozdravljajo, vsi pripravljeni pomagat. Če mene nebi sonce tako zdelal na Lipton seat, bi verjetno še kakšen krog tam naredila. Bil je dan volitev, kar nekaj vojske s puškami po cestah, malo strašno, sicer mirno. Zjutraj srečala ene Hrvatice, pa so bile opozorjene, da naj ne hodijo zvečer okoli. Zvečer v nastanitvi, ki je bila sicer zelo super. En ekstremno prijazen mladenič, ki sicer praktično nič ne zna angleško, se trudi za celo hišo. Pa misliva, da ni domač. Očitno je zmagal na volitvah napačni. Namreč v avli se je zbralo kar nekaj, cca 10, poklepanih tipov. Zelo nelagodno sva se počutila, tako da sva se postrgala v sobo. Haputale na splošno: marela (voziček) tako kot v Nuwara Eliya tudi tukaj ne pride v poštev. Sicer malo po mestu bi lahko, samo smo rajši z Bobo in deuter kruzali. Veliki vse pobira po tleh, marsikaj da v usta, zvečer črna voda teče od njega. samo upava lahko, da kaj ne pobere. Za malega pa tudi, žlica po tleh, duda po tleh, hrana z rokami, malo midva malo mali. Upam, da preživimo 😉 3 noči več kot dovolj v Haputale, razen če nimaš namena začet posla s čajem ali pomagat ženskam obirat. Naslednji dan vožnja do Udawalawe.

Haputale, eno postajo pred Ella

Prejšnji večer sva že razmišljala da bi skrajšala. Rezervirala sva za tri noči. “Mesto” je majhno, bolj vas. Dobiš sicer vse, tudi plenice. Zelenjavo sva nakupila prejšnji večer, sladek krompir, korenje, cvetača, muškatna buča. Tukaj plačala 100lkr, v Negombo pa 300lkr. nič ni veliko, samo primerjava. Zjutraj predno se odpravimo ven, skuhava kosilo za malega. Izberemo tuk-tuk. Današnji cilj je Lipton SEAT, 1970 metrov nad morjem. Hitimo ker popoldan so oblaki. Cca 16km v hrib s čudovitimi razgledi, tuk-tuk bi na vsakem ovinku ustavil, nama pa mala že spita po naročjih. Vožnja uspava. Cena vožnje do vrha, enosmerna je 1000lkr, povratna baje 1600. Midva sva se odločila, da je del prehodiva. Od vrha do Lipton Tea factory je 6km po cesti. Bližnjice so, midva jih nisva ubirala z enim otrokom v bobi in drugim v nahrbtniku. Priporočava konkretno obutev, sploh če mislite zaiti s poti na polje čajev. Midva sva šla, jaz sem bil v Crocs (brez njih ne grem na dopust) pa mi je bilo malo žal. Če se vmes premislite, pelje bus, vam ustavi, lahko tuk-tuk, vsi se neprestano vozijo. Pri Tea factory je tudi bus postaja do mesta in kakih 10 tuk-tuk. Najprej odmor, čaj, voda. Nato naprej. Tuk-tuk je hotel 600lkr do mesta, cca 10km. Ne dava, usedeva se na bus, miživa in se peljemo za 60lkr. No, mižati moraš tudi pri tuk-tuk, ker so kar hitri. Ko pridemo na postajo se ljudje vsujejo na bus. Voznik naredi red in lahko v miru izstopimo. Vedno in povsod so nama z otroki pomagali. Po večerji en krog po mestu, da se ves riž in papaya lepo poležeta. Pred “hotelom” še igra z žogo. Imajo ravno prav veliko dvorišče. cca 100m stran odkrijeva otroška igrala, sicer samo na pol v funkciji, ampak veselje je popolno 😉 Večerja za otroke (vroča voda iz njihove kuhinje, kašica v prahu, pa riž od kosila. pa je bil mlečen riž za večerjo, včasih sva dodala še sadje. Zmaga. 
Za pohod na Lipton SEAT toplo priporočam izdatno dozo sončne kreme, tudi vmes. Otroke sva, sebe ne. Rezultat… no comment. Smilim se sam sebi. Po današnjem toplem dnevu, sva odločena, da bova pokoristila vse tri nočitve. Plan za naslednji dan: bližnja okolica, nek samostan, želiva videti še kakšno tovarno čajev, pa upava pri samostanu na park za žogobrc.

VLAK NUWARA ELIYA – HAPUTALE

Običajno jutro, zajtrk, čaj. Pokličemo tuk-tuk in seveda še enkrat v Victoria park na igrala. Prvi dan nas je voznik peljal v pralnico, delovalo je kot edina v mestu, ker ni bilo treba na dan odhoda nič razlagat kam. Ni bilo ravno poceni. cca 5kg oblačil za 3500lkr. za primerjavo, Negombo smo plačali 500lkr. ravno tako oprane in zlikane… Za tri tedne pač ne moreš s seboj imeti oblačil in jih daš oprati. Kupimo se vodo za na vlak, pa krekerje, nazaj spakirati. No, tokrat ni bilo enostavno. Samo doma je šlo vse notri. sedaj že kar nekaj oblačil naložimo v deuter comfort kid 3 in povežemo z vrvjo, da sproti ne zgubljamo. Taxi do železniške, karte za drugi razred. Za spremembo vlak točen, čeprav vsi trdijo da zamuja. ljudi ogromno. Žena z otroki se nekako prerine na vagon, jaz čakam s prtljago zadaj, da jo naložim in se pridružim. Vagon poln, ljudje zunaj. Popokam stvari in proti tretjem razredu. Ravno tam grem gor, kjer je neki bar. Zložimo prtljago, vlak stoji, ker je nekdo zgubil ruzak s passporti. Se zgodi, kako ne vem, ampak ne bom nič pameten. Skočim z vlaka in grem do žene povedat da sem tam. Veliki bratec joka, podajo mi ga kar čez okno ven in gre z mano v 3 razred. Prostora za plesat, veliko domačinov, vsi ponujajo sedeže. Nisem vzel, šele ko je zaspal, sem privolil. Torej, lahko bi celo pot lepo udobno sedel. Žena pa je več kot pol poti z sedem mesečnikov stala, ker turisti pač turistom ne odstopamo sedeza. Kakorkoli, v Haputale se najdemo na postaji. Malo predahnemo. Voznik taksija pride kar na postajo, kam želimo. Pelje nas za 100lkr, ker je bilo vsega skupaj manj kot 1km, ampak z vso robo preveč 😉 pa se iskali bi. Nastanitev Silvan hotel in. Malo dvorišča za igro z malo žogo. Oba otroka sta se na vlaku naspala, tako da energy full, midva pa, khm. Ena kava v miru bi pasala. Haputale je na višini 1500m nad morjem. Ravno po dežju, zato je precej sveže. iz sobe gremo na kosilo v dolgih hlacah, puloverjih in otroka v wind-stopperjih. Odlična restavracija, dvoje stopnic nad mestom s čudovitim razgledom. Iz smeri železniške proti mestu, tik predno prečkas železniško progo, na levi strani. Tudi naslednji dan smo šli sem jest. Najde se tudi za otroke. brezproblema jih spustiš da se zletajo, ti pa lahko v miru uživaš v kosilu z razgledom. Za večerjo za maladva ponovno nekako uspeva dogovoriti vročo vodo in dve skodelici.

The hill country – NUVARA ELIYA – must stop

Zjutraj vstanemo po planu, zajtrk, plačilo, pridemo na železniško. Ponovno najprej prvi razred, nas obrnejo da je razprodano. Kupiva za drugi razred, 160lkr za odrasle, maladva zastonj. Gremo proti peronu, majster ki klika karte pred peronom, že ponuja sedeže. Ne hvala rečeva. Stojimo na peronu, do vlaka 45min. Ljudi ogromno, turistov in domačinov. Se kar lepo wcji. Pristopi spet en tip v uniformi. Ponuja sedeže. How much? 2000lkr, pay when you seat. OK we said. Nisva vedela kako bo šlo. Je rekel just folow me. Po zvočniku obvestilo, da je 45min zamude. Kasneje zveva, da je vsak dan isto. Ni pa ravno računati na to. Vkrcavanje noro. Vsi se prerivajo. Najin majster zagrabi marelo in ruzak in jih stlači čez okno. Midva pa teceva na vrata in sedet. Ko sediva, plačava. Sistem deluje. Ljudje en po drugem. Ugotovila da sva pristala v tretjem razredu. Nič hudega. Tudi ok. Dva sedeža imava. Jaz stojim, vagon poln ljudi in ruzake, da se tudi premakniti ne moreš. Ni 10min ko speljemo, pridejo prodajalci hrane. Kako se zdrenajo mimo vsega ne vem, ampak se. Skratka ne lačen ne žejen nisi. Cene čisto ok, oreščki celo cenejši kot v mestu. Po dveh postajah, se vagon malo sprazni. Japonci imajo zgleda dovolj vlaka. Takoj se še trije posedejo. Pa še nasledji dve postaji, in počasi se dobi sedež. Tako da, tudi če jih ne kupite, za dva se vedno dobi. V 4urah vožnje gre marsikdo lulat, če se ne usedes takrat ti, se nekdo drug. Otroka super preživita vožnjo do Nuwara Eliya. Malo spita, malo jih animirana midva, malo ostali. Prej ko se navadiš, da vsi slikajo otroke in da se jih vsi dotikajo in nižajo, prej boš mirno potoval. Tako pač tam to je. Otroke imajo radi, to direkt pokažejo, tudi pestval bi ga vsak.

Z vlaka dol spet proces. Ljudje rinejo gor po svoje sedeže, mi dol, en čez drugega. Najprej žena in otroci, malo reda na vhodu pa je šlo. Ljudje pomagajo spravit marelo in ruzak čez okno ven, po deuter se vrnem na vlak, ker čez okno ne gre. Je pripotoval kar pod stropom po rokah do mene. Pogledava če imava vse, čez okno nama podajo se vse kar je popadalo iz žepov in še malo oddahneva.

Na železniški že spet tuk-tuk in taxi. Se zmeniva za ceno, 700lkr do Lady Horton bungalow. Nekoliko ven iz centra, 10km od železniške. S tem istim taksistov se zmeniva se za naslednji dan, da naju bo vozil okoli. 6000lkr, za cca 6h. V sobah se razpakirava, lastniku rečeva za tuk-tuk, ker tukaj jih ni na cesti, 200lkr do mesta, 3km. Najdemo pub za jest in seveda pivo. Nato nakup zelenjave (sladek krompir, korenje, pa se buča in še en krompir, cca 2kg za 100lkr. V Negombo za pol tega dala 300lkr…) za malega za kosilo za naslednje tri dni, malo sadja in se odpravimo nazaj. Čas za spanje. Ja, vreme. Prijetno sveže. Dolge hlače, dolg rokav obvezno. Nekateri celo kape. Ob 4h pop se je ulilo na polno. Potem je bilo ok. Zjutraj zelo sveže. V sobah sva dobila dodatno odejo za otroka, kalorifer, v sobi tudi grelnik za vodo.